Vzgoja

Nasveti, kako postaviti otrokom spoštljive meje

Otroci neprestano preizkušajo starše, kot tudi iščejo, raziskujejo in se lahko včasih tudi znajdejo v položaju, ki je lahko tudi nevaren. Starši moramo poskrbeti, da otroke naučimo, kako se pravilno odzvati v določenih situacijah. Da pa do skrajnih situacij ne pride, moramo postaviti tudi meje. Dosledno postavljene meje otrokom pomagajo, da se počutijo mirne in varne. 

V družinah, kjer niso jasno postavljene meje, je večja verjetnost, da se bodo otroci vedli neprimerno

Otroci neprestano preizkušajo pravila in zahteve svojih staršev. Mlajši otroci se bodo odzvali s kričanjem, prerekanjem, izbruhom besa, kadar jim starši odvzamemo npr. igračko, ker so jo metali ob tla. Večji otroci se bodo prerekali, protestirali, kadar jim starši odvzamemo kakšen predmet ali dejavnost. To je normalno vedenje in zdrav izraz otrokove potebe po samostojnosti in neodvisnosti. Kar je pomembno je to, da ohranimo mirne živce, ne jemljimo protestov kot napad nase. 

Postavljanje meje

S katerimi težavami se starši pogosto srečujemo pri postavljanju mej? Kateri so učinkoviti načini podajanja zahtev? 

Število zahtev – zmanjšajte jih!

Ste vedeli, da povprečen starš v pol ure izreče 17 zahtev? Kaj pa to, da v družinah, kjer imajo otroci več vedenjskih težav, starši izrečejo povprečno kar 40 zahtev na pol ure? 

No pa se zamislite, ali bi vam bilo všeč prejemati zahteve na slabi 2 minuti? Kaj šele, da bi dobivali več kot 1 zahtevo na minuto? 

Raziskave so pokazale, da tisti otroci, ki prejmejo veliko zahtev, razvijejo več vedenjskih težav. Zato vam polagam na srce, da omejite svoje zahteve na najbolj potrebne. Poleg tega pomislite, če ste pripravljeni ukrepati, če otrok zahteve ne bo izpolnil.

Koristno je, da zapišete pomembna pravila in jih nalepite nekam, kjer jih vidijo vsi družinski člani.

Ena zahteva naenkrat

Tudi sama se znajdem kdaj v situaciji, ko naložim otroku: “Pripravi si torbo in obleke za jutri, pospravi igrače, preobleci se v pižamo, umij zobe in v posteljo.”

To je PREVEČ! Večina otrok si zapomni eno do dve zahtevi naenkrat. Sploh, če so to še malčki. Ker otrok ne zmore izpolniti vseh zahtev, ga starši ne moremo pohvaliti. Posledica – neposlušnost.

Do neposlušnosti privede tudi neprenehno ponavljanje ene in iste zahteve. Otroci se naučijo, da ni posebne potrebe, da se odzovejo. Mami bo itak še nekajkrat ponovila. 

Stop! 

Zahtevo izrecite počasi in počakajte. Da bo lažje, si tiho štejte.

Zahteve naj bodo realne

Od triletnega otroka ne moremo pričakovati, da bo po tem, ko zapusti kopalnico, le-ta ostala čista. Ali, da bo tiho med dolgim pogovorom staršev. Niti, da bo dolgo sedel pri večerji za mizo, obenem tiho jedel. Realnejše je pričakovanje, da za mizo sedi nekaj minut. 

Zavedati se moramo, da je potrebno postavljati zahteve, za katere smo prepričani, da jih otroci lahko uspešno izpeljejo. V nasprotnem primeru bomo razočarani, morda celo jezni, ko otroci ne bodo mogli uresničiti nerealne zahteve.

Zahteve naj bodo jasne

Kar pomeni, da kadar od otroka nekaj zahtevamo, tudi jasno opredelimo vedenje, ki ga želimo. 

NamestoRecimo
Samo trenutek.Počakaj pet minut, nato se bom igrala s tabo.
Polivaš sok. Raje pazi.Usedi se za mizo in drži kozarec z obema rokama.
Marko, tvoje kolo je še vedno zunaj. Marko, pospravi kolo. 
Bodi previden.Kadar neseš krožnik na mizo, ga drži z obema rokama, da ne zdrsne hrana dol.
Pospravimo sobo. Čas je, da pospraviš igrače v tvoji sobi.

Zahteve naj bodo oblikovane velelno

“Bi šel v posteljo?” “Ne!” – pa smo tam, kjer nismo želeli biti. Postavili smo mu vprašanje, vendar nismo želeli tega odgovora. 

Zahteve naj bodo odločne (vljudne) trditve, ne prošnje in vprašanja. Začnejo se naj z glagolom na začetku stavka:

  • “Pospravi igrače.”
  • “Umij si zobe.”
  • “Postelji posteljo.”
  • “Govori tišje.”

Vljudne zahteve

  • Oblikovanje zahtev naj bo vljudno, pozitivno in spoštljivo. 
  • Ne vpletajmo v zahteve kritik, ter negativnih, ponižujočih pripomb.
  • Če otrok začuti sarkazem, kritiko ali jezo, se lahko odloči, da ne bo izpolnil zahteve in se bo s tem maščeval. 

Uporabljajte zahteve “začni”

Zahteve vrste “nehaj” so:

  • Nehaj kričati!
  • Ne počni tega!
  • Utihni!
  • Pusti to!
  • Dovolj!

To so zahteve, ki posvečajo pozornost neprimernemu vedenju. Otroku moramo povedati, kako se naj primerno vede.

  • Prosim, govori tiho.

Takrat, ko se otrok neprimerno obnaša, razmislimo, kakšno vedenje si želimo namesto tega, ki se pravkar odvija pred našimi očmi. Tako postavimo zahtevo, ki opredeljuje vedenje, kakšnega si želimo.

Spoštljive meje

Otroku dajmo čas, da izpolni zahtevo

Ko damo otroku zahtevo, mu damo čas, da uspe le-to izpolniti. Nikakor ne hitimo že v naslednjem trenutku opravljati to kar smo izrekli. Če v določenem času ne izpolni zahteve, sledi obravnavanje.

Napovedniki in opomniki

Približuje se čas za v posteljo. Naš najmlajši je zatopljen v igro z avtomobilčki, najstarejši pa zavzeto prebira najljubšo knjigo. Medtem, ko se naša punčka igra s svojimi Barbikami. V takem stanju zahteva, naj se preoblečejo pade na neplodna tla. Upor, protest in jok so kaj hitro na sporedu.

Čisto drugačna pesem je takrat, ko dobijo napoved. “Lahko se igraš še pet minut, potem pospravi igrače. Potrebno se bo pripraviti za v posteljo.” “Koliko imaš še do konca poglavja?… Aha, pol strani. To še preberi, potem se pripravi za v posteljo.” 

Mlajšima nastavim budilko, starejši že sam pogleda na uro, oziroma se drži dogovora (prebere poglavje do konca).

Zahteve KO-POTEM

Takšne zahteve uporabljamo le takrat, ko privolimo, da ima otrok možnost izbire, da izpolni določeno zahtevo. Če nima izbire in mora neko zahtevo izpolniti, le-to izrečemo neposredno in pozitivno.

Kadar pa ima možnost izbire lahko rečemo: ”Ko zložiš posodo v pomivalni stroj, greš lahko na kolo.”

KO-POTEM ne uporabljamo kot grožnjo! “Če ne boš pospravil mize, ne bo risanke.”

Ponudimo druge možnosti

V primeru, ko nečesa ne želimo, da otrok počne, mu ponudimo drugo aktivnost, da ni pretiranega upora ali nasprotovanja. 

Na primer, želim, da moji otroci ne gledajo več televizije, zato jim ponudim, da se gremo Človek ne jezi se ali sestavljati sestavljanke. 

Zahteve naj bodo jasne in kratke, ter natančne

Izogibajmo se dodatnim vprašanjem in širokim razlagam, zakaj mora otrok izpolniti določeno zahtevo. Kratka zahteva: “Pospravi barvice,” je več kot dovolj. 

Če bomo še spraševali: ”Zakaj jih ne pospravljaš sproti? Saj vidiš, kako je potem vse neurejeno in se še polomijo, ko ti padejo na tla,” bo otrok pozabil, kakšna je bila sploh prvotna zahteva in bo še z večjim veseljem nasprotoval vaši želji. Pridig ne marajo.

Podpirajte zahteve drugega starša

Neupoštevanje zahtev in navzkrižje v družini, lahko nastane v primeru, ko je en starš že nekaj zahteval, nato pride drugi in poda drugo zahtevo. Mnogokrat se zgodi, ko drugi ne ve, da je prvi že podal zahtevo, zato je dobro, da preverimo, kaj se že dogaja, če nismo bili v tistem trenutku prisotni. Sicer pa predlagam, da se dobro poslušamo, da ne zaidemo v takšna navzkrižja.

Zahtevi naj sledi pohvala ali posledica

Ko podamo neko zahtevo, je potrebno le-to pospremiti s pohvalo, če je izpolnjena. Če pa zahteva ni izpeljana, je potrebno opozoriti, kakšna bo posledica. Najboljše v obliki ČE-POTEM. 

Če ne opazimo ali je bila zahteva izpeljana ali ne, je naslednjič otrok morda ne bo izpolnil. Se mu ne bo zdelo, da je vredno truda.

Za konec…

Preden izrečemo zahtevo, skrbno premislimo, ali je res potrebna. Ali smo pripravljeni ukrepati, če je otrok ne bo upošteval?

Vsekakor ne smemo popustiti, kadar je vprašanje otrokova varnost:

  • pripenjanje varnostnega pasu, 
  • čelada pri vožnji s kolesom, 
  • da so otroci pod našim nadzorom, ko se peljemo po cesti s kolesi, 
  • prepovedano pretepanje… 

Ni se pa potrebno zapletati z njimi, ko se lahko sami odločijo:

  • Kaj bodo oblekli za v vrtec, šolo?
  • Katero zgodbico bomo prebrali pred spanjem?
  • Ali bodo pojedli vso hrano s krožnika?

Meje postavljajmo smiselno. Marsikatero situacijo lahko razrešimo s pogovorom in pogajanji, kar je dober trening za bodoče razreševanje težav z vrstniki in drugimi osebami.

Preberite tudi:

Vir:

Neverjetna leta, dr. Carolyn Webster-Stratton

Ta članek vsebuje affiliate povezave. Če kliknete na kakšno od mojih affiliate povezav in opravite nakup, lahko prejmem provizijo, ki se sklicuje na vas. To vam ne prinaša nobenih dodatnih stroškov. Morda boste deležni celo kakšne ugodnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sign up to our newsletter!

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.