Vzgoja

Ignoriranje – tudi vzgojna tehnika?

Današnja tema – ignoriranje – je takšna, da se z njo, morda, kdo tudi ne bo strinjal. Vendar dr. Carolyn Webster-Stratton ugotavlja, da je ignoriranje ena najučinkovitejših tehnik, kar jih lahko uporabimo pri otrocih.

Zakaj je temu tako?

Najprej moramo vedeti, kje sploh uporabiti to “tehniko”, da bo jasno, zakaj jo uporabiti. Uporabimo jo za neprimerna vedenja, kot so sitnarjenje, jokavost, draženje, preklinjanje, prerekanje, izbruhi jeze. Torej za takšna vedenja, ki niso nevarna niti otroku, kot tudi ne ostalim ljudem okoli njega.

Ignoriranja se moramo lotiti sistematično. To pa zato, da neprimernemu vedenju ne posvečamo pozornosti. Če se bomo odzvali na otrokovo preklinjanje, bo to zanj kvečjemu nagrada. Tako lahko namreč v tem primeru otrok dojame karanje, pridigo in celo vpitje. Otroci bodo slej kot prej prenehali s tem vedenjem, če jim ne bomo izkazovali pozornosti, saj bodo ugotovili, da jim tega ni potrebno početi.

Česa se moramo držati, da bo tehnika ignoriranja uspešna?

Izogibajmo se razpravljanju in očesnemu stiku

Kadar otroka popade kakšno od zgoraj navedenih vedenj, se preprosto odmaknimo od njega. Pogledamo v stran in nikakor ničesar ne komentiramo. Izraz na obrazu naj bo nevtralen. Ne smemo mu pokazati nikakršnih čustev.

Ignoriranje mora biti dosledno

Ob tem, da vemo, da se bo neprimerno vedenje na začetku še okrepilo, dosledno izpeljimo tehniko. Otrok bo po svoji naravi preizkušal, če bomo popustili. Tako se bo njegovo vedenje stopnjevalo.

Če bomo popustili, smo pečeni, ker bo to postal naš dolgotrajen problem. Otrok se bo namreč naučil, da z nerganjem doseže, da naredi, dobi nekaj, česar mi ne pustimo.

Ko smo mu po pol-urnem joku in sitnarjenju popustili, si bo zapomnil, da bo tudi naslednjič s svojo vztrajnostjo dobil, kar bo hotel.

Ob tem, ko ignoriramo določeno vedenje, preusmerimo otrokovo pozornost

Ne skrbite, ob ignoriranju lahko še vseeno naredite nekaj pozitivnega, za izboljšanje stanja.

Vzemimo za primer mojega triletnika, ki vztrajno sitnari, da bi rad risanko. Poleg joka histerično razmetava igrače in jezno brca naokoli. Ko se vse skupaj umiri, predlagam, da prebereva pravljico, po tem, ko pospravi(va) nered, ki ga je ustvaril.

Druga varianta bi pa bila tale: Ko se tako nemogoče vede, se obrnem stran in zlagam posodo v pomivalni stroj. Takrat zagledam skozi okno, kako so prišli delavci Snage pobirati smeti. Takoj komentiram, kar vidim zunaj. Komentiranje nekega “zanimivega” dogajanja, ki ni povezano z otrokovim neprimernim vedenjem, je dobrodošlo, da hitreje umirimo situacijo.

Odmaknimo se od otroka, vendar ostanimo v istem prostoru

Ignoriranje ne bo učinkovito, če pustimo otroku stik z nami. Vstanimo in stopimo nekaj korakov vstran, tako, da imamo pred sabo še vedno dogajanje in se lahko takrat, ko se vedenje spremeni v pozitivno, odzovemo.

Prostora načeloma ne zapuščamo, ravno zaradi odziva, ki ga moramo dati od sebe, da pohvalimo pozitivno vedenje. Prostor zapustimo za kratek čas le v primeru, ko se otrok oklepa naših nog ali rok. Vrnemo se po kratkem času, da lahko naprej spremljamo dogajanje.

Z ignoriranjem se učimo ohranjati samonadzor

Raziskave kažejo, da je discipliniranje z metodo ignoriranja, zelo učinkovita. S tem otroku ne bomo škodovali, niti pri samozavesti, niti ni nespoštljivo do njega, kot tudi ni skrbi, da pokvarili odnos z otrokom. Kvečjemu krepi pozitiven odnos, ki temelji na spoštovanju.

Če negativno vedenje ignoriramo in ne vpijemo ali kritiziramo otroka, mu s tem pokažemo, da lahko kljub nesoglasju in jezi ohranimo samonadzor. Otrok vidi, da se mu ne splača nadaljevati s takšnim vedenjem, saj nas le-to ne razjezi.

Ignoriranja moramo naučiti tudi druge ljudi

Ignoriranje ne bo učinkovito, če bo otrok ob neprimernem vedenju dobil pozornost drugih ljudi. Tako draženje, kot komentiranje, morda celo tolažba, ne bodo v dobro naši tehniki.

Torej moramo te ljudi podučiti, da lahko otroku najbolj pomagamo, če ga ignoriramo, vse dokler ne bo imel svojih čustev, vedenj, obnašanja pod kontrolo.

Določenih vedenj ne smemo ignorirati

Zavedati se moramo, da vsa vedenja niso primerna za to tehniko. Namreč nekatera vedenja so takšna, da imajo lahko škodljive posledice za otroka samega, za druge ljudi ali za lastnino.

Ignoriranje ni primerno kadar lahko otrok dobi pozornost od ljudi, ki nam niso blizu (kadar smo nekje v javnosti). Ignoriranja ne moremo uporabljati niti v primeru, ko otrok:

  • laže,
  • krade,
  • ne posluša,
  • pozabi na zadolžitve.

Ne moremo ga uporabiti, ko je na sporedu nevarno ali nasilno vedenje:

  • udarci,
  • verbalno nasilje,
  • bežanje,
  • poškodovanje lastnine,
  • uničevanje lastnine,
  • ustrahovanje.

Taka vedenja moramo vzeti zelo resno in uporabiti močnejši ukrep:

  • čas za odmor,
  • delovna zadolžitev,
  • izguba privilegija.

Ignoriranje je primerno za nadležna vedenja, kot so:

  • cmerjenje,
  • kujanje,
  • vpitje,
  • izbruhi jeze,
  • zmrdovanje (nad hrano),
  • manjši prepiri med otroki,
  • krajši jok sredi noči,
  • izbirčnost ali packanje pri jedi,
  • preklinjanje,
  • spakovanje,
  • jezikanje,
  • protestiranje, če otroku prepovemo nekaj imeti,
  • brskanje po nosu,
  • grizenje nohtov,
  • sesanje palca,
  • popačeno dojenčkasto govorjenje.

Pozornost posvečajmo primernemu vedenju

Otroci se mnogokrat pričnejo neprimerno vesti, ker jih starši opazimo le takrat. Ne opazimo, ko se mirno igrajo, ko posojajo igrače, govorijo razločno. To nam je samoumevno, njim pa pozornost gode. Če je ne dobijo, bo to “lepo” vedenje izginilo. Pojavile se bodo težave, ker vedo, da jim namenjamo pozornost le takrat, ko naredijo nekaj narobe.

Pozitivno pozornost še posebej namenimo vedenju, ki je nasprotno negativnemu vedenju, ki ga ignoriramo. Tako krepimo pozitivno vedenje.

Še ena dobra variacija pri ignoriranju je ta, da takrat, ko sta v prostoru prisotna dva otroka, pohvalimo pozitivno vedenje tistega otroka, ki se primerno vede in ignoriramo tistega, katerega vedenje je neprimerno. Ko bo opazil, da je pozornost usmerjena na lepo vedenje, bo verjetno tudi sam spremenil vedenje, ki ga uvrsti med “nevidne”.

To lahko uporabljamo med igro, kot tudi pri mizi …

Pozornost namenimo otroku čimprej, po tistem, ko se neha neprimerno vesti

(Rok petih sekund.) Morda nas je otrokovo vedenje vrglo iz tira, tako, da se težko odločimo, da bi otroka kakorkoli pohvalili.

Sama se včasih počutim tako, da bi se najrajši skrila v eno luknji, kjer bi imela mir pred celim svetom, ali pa bi kričala na vse grlo. Vendar tako ne gre.

Upoštevati moramo rok petih sekund. Takoj po tem, ko otrok preneha z neprimernim vedenjem, je potrebno poiskati nekaj, s čimer ga lahko pohvalimo.

Pri ignoriranju se odrecimo kritiziranju

Kot sem že omenila na začetku tega članka, ne izražamo nikakršnih čustev, ob tem, ko se ne zmenimo za otrokovo vedenje.

Če bi kakorkoli pokazali naše mišljenje, čustva, z mimiko, kretnjami ali s komentarjem, bi otroku pokazali, da nas je njegovo vedenje pritegnilo, prizadelo. Tega si ne smemo dovoliti, saj neželeno vedenje le utrdijo, ker smo mu nenazadnje le namenili pozornost.

Sklep

Tako kot ni v življenju vse le pesem, tudi pri vzgoji ne gre vedno vse zlahka. Včasih se je moramo lotiti načrtno in temeljito razmisliti, kako kakšno situacijo razrešiti.

Včasih se lotimo reševanja situacije na en način, drugič na drug. Ni vsakič primerna ista metoda. Pomembno je le, da ohranimo nadzor nad situacijo in nad sabo.

Ko je na vrsti orodje, ki mu rečemo ignoriranje, je pri temu ključna doslednost:

  • nikoli ne popustimo, saj v nasprotnem primeru naučimo otroka, da z vztrajnostjo lahko doseže kar želi in nas tako premaga,
  • naslednjič bo izbruh jeze daljši in glasnejši,
  • ignoriramo dokler se vedenje ne spremeni,
  • posvečamo pozornost pozitivnemu vedenju, tako, da ga pohvalimo. Le s pohvalo se lahko nauči, da je tisto, kar pohvalimo, res v redu,
  • prisluhnimo svojemu občutku in omejimo vedenja pri katerih bomo uporabili to metodo. Vsako vedenje namreč ni ugodno za tako reševanje.

Kar je najpomembnejše je to, da se imamo radi, izkoristimo veliko prostega časa v prijetnem druženju in v naravi, poleg tega se pa še veliko smejmo .

😘

Preberite tudi:

Vir:

Neverjetna leta, dr. Carolyn Webster-Stratton

Ta članek vsebuje affiliate povezave. Če kliknete na kakšno od mojih affiliate povezav in opravite nakup, lahko prejmem provizijo, ki se sklicuje na vas. To vam ne prinaša nobenih dodatnih stroškov. Morda boste deležni celo kakšne ugodnosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Sign up to our newsletter!

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.